Pot pod kolesa 6

Torek, 1. 5. 2018 – Zbudili smo se ob osmih, lije kot iz škafa. Nobenih prvomajskih budnic delavske godbe, nobene kolone težkih motorjev in prdulj, ki bi nam ob šestih zjutraj zaželeli vesel prvi maj. No ja, v Španiji smo. Danes nas čakata živalski vrt in akvarij.

Ker smo imeli časa na pretek, smo se do enajstih spravljali ven. Pojedli zajtrk, popili kavo in čaj, nato pa se polagoma odpravili proti ZOO. Vzeli smo dežnike, za vsak slučaj, čeprav nismo iz cukra. Še kar je bilo oblačno, deževalo pa ni več.

Po stari poti proti mestnemu središču – tramvaj, metro, na postaji Catalunya dol. In potem smo pešačili mimo slavoloka zmage dobrih petindvajset minut do ZOO.

Prvi sopotnik ni pokazal nobenega navdušenja, da bi šel noter (hvalabogu, vstopnina je bila, reci in piši, 21€), zato sva z drugim sopotnikom šla sama. Ps pa se je zleknil na sonce (ki se je že pokazalo izza oblakov) s 1. Svetovno vojno v roki (https://www.emka.si/skozi-plamene-prve-svetovne-vojne/PR/2232318) in začel potovanje sto i kusur let v preteklost.

Midva z ds pa sva bila čisto v drugem svetu. Ob vhodu naju je čakalo prijetno presenečenje – hiša žuželk. Prvič v življenju sem videla nosorožca, mravlje – sončnike (poznano iz knjige Jan Lari – Karik in Valja - https://www.vreme.com/cms/view.php?id=1256094), saranče selke in še kup zanimivih žuželk. Vsega ne bom opisovala (poglejte slike), ampak obisk živalskega vrta je trajal dobre tri ure. Pokazalo se je celo (gl. zgoraj) sonce – uživala sva s četrto.

Po obisku ZOO smo se odpravili proti akvariju – dobre četrt ure hoje. Moje noge so rahlo protestirale – niso pretirane ljubiteljice asfalta. Ko sva prišla do akvarija, naju je skoraj kap – vrsta čakajočih za nakup kart se je vila pred nama kot jara kača. Ampak – sicer ne vem, kaj mi je bilo pred skoraj štirinajstimi dnevi doma – karte za akvarij so bile edine, ki sem jih kupila v predprodaji preko interneta. Drugi sopotnik mi je priznal, da razturam, kajti lagodno sva se sprehodila mimo vrste pred blagajno do vhoda, pokazala telefon, prestala čekiranje in že sva bila v akvariju.

Ta je bil, na srečo, ene petkrat manjši kot živalski vrt, a enako čudovit in osupljiv (nimam nobene slike – nekako mi ne gre fotografiranje preko stekla s telefonom).  Obhod sva zaključila po dobri uri, obvezen postanek v trgovini s spominki pa je povzročil, da sem se oborožila s plišasto hobotnico za nesojeno sopotnico, ki jih obožuje. Ker je bila ura že cajt in nam je ropotalo po želodcih, smo se odpravili v restavracijo – tokrat v tako, namenjeno turistom. Račun je bil seveda temu primeren. Ni kaj, ene dva dni bomo na dieti.

Spet ista pesem – metro, tramvaj, postelja. Aha, med večerjo in metrojem smo srečali povorko protestnikov. Prvi maj je bil, da ne pozabimo. Ni bilo nobene internacionale, nobenih rdečih zastav, bile pa so rumene pentlje in parole: »Libertat presos politics!« (Osvobodite politične zapornike!). Verjetno vemo, katere.