Oh, kako je dolga pot ...

Po stari cesti iz Maribora do Premanture. S starim avtom, polom, brez klime, servo volana in brez vinjete

blog: potovanja / Evropa, avtor: mamamia 

Vsi hitijo in podirajo hitrostne rekorde, kdo bo prej prispel iz kraja A v kraj B. Pritiskanje na plin, gledanje na uro - zakaj neki, sploh če gremo na dopust? In je padla odločitev - gremo na morje po stari cesti, z vsem kar sodi zraven.

Kako je na Kozini mogoče zgrešiti in se znajti v Italiji namesto na cesti proti morju. Preklinjanje sredi Istre in tolažba, da tako pač bolje spoznavamo domovino in svet. Pot je nekoliko daljša in seveda dlje traja. Z vsemi postanki skoraj osem ur. Pa kaj, saj smo na dopustu!

Tudi z morja smo šli po stari cesti, torej pod viaduktom in po njem. Manj stresno, pa še veliko lepega vidiš naokoli.

 

Namesto uvoda

Še na dopustu bi podirali hitrostne rekorde. Skorajda tekmujemo z znanci, s katerimi se srečujemo v obmorskem kraju, kdo je na cilj prispel prej. Celo minute so pomembne. Včasih je slišati prave lovske zgodbe o tem, kako hitro se je nekdo pripeljal iz Maribora do izbranega turističnega kraja. A zakaj divjati po avtocesti iz Maribora do skrajnega juga Istre, v upanju, da nas radar ne bo ujel pri prehitri vožnji? Zakaj sploh hiteti? Poslušati prometna sporočila o tem, na katerem mejnem prehodu je najmanjša gneča? Saj smo vendar na dopustu. Šli smo torej lepo počasi. Po stari cesti. Ponekod tako zelo ovinkasti, da smo nekoč kot otroci bruhali, utrujeni od vožnje in vročine. In če ni bilo gostega prometa, so se kolone nabrale najprej pri vzponu na Trojane in na serpentinah blizu Vrhnike, sledile pa so še tiste pri Postojni. O katerih generacije, ki se v Istro vozijo le v sedanjem času avtocest, ne vedo nič. Kot se jim ne sanja, kako so šli v slast pohana kura iz pločevinaste škatle pa trdo kuhano jajce in kisle kumarice, obvezni spremljevalci družinske ekspedicije, ki je krenila proti morju. Danes so ob avtocestah številna postajališča s široko izbiro hrane, pijače, sendvičev, bombonov, prigrizkov, sladoleda. Kdo neki bi ob vsej tej pestri ponudbi kaj za pod zob pripravljal doma? Morda vzamemo s seboj kak sendvič, vrečko čipsa in kakšno sadje, pijačo v plastenki in - gremo.

Mamin polo in Anitine kumarice
A letos je bilo pri nas drugače. Obujali smo spomine. Na šestinvečurno pot na morje v času, ko še ni bilo niti polovične avtoceste med Hočami in Levcem. Le odsek Vrhnika-Razdrto je omogočal nekaj hitre vožnje, če jo je povprečen avto slovenske družine, otovorjen s potrebščinami za na morje, sploh zmogel. In smo natankali dvajset let star star polo (hvala, mama), ponekod že malo rjast, brez klime in servovolana.

 

Avtek, ki ga že malo načenja rja, a se dobro drži. Mamin "zelenko".

 

Vanj je šlo presenetljivo veliko prtljage, nekaj sicer na zadnje sedeže, a saj sva bila v avtu samo dva. Tista dva, ki še pomnita vožnjo po stari ovinkasti cesti in postanke v nekaterih gostilnah. In seveda obvezen postanek za malico. Tako da je bila v avtu tudi v folijo zavita pohana kura (žal nismo našli škatle iz tanke pločevine, v kakršno so malico zapakirale naše mame) in kozarec domačih kislih kumaric (hvala, prijateljica Anita). V primerjavi z nekdanjo potjo je bil pravzaprav samo prenosni telefon tisto, česar v času, na katerega smo obujali spomine, ni bilo.

Gremo torej na pot. Zapišem stanje na števcu (avto je tako star, da nima možnosti nastavitve na 0 km). Čas odhoda. Iz Maribora proti Ljubljani ni mogoče po stari Tržaški kot včasih, pa sva izbrala kar vzporedno cesto skozi Razvanje proti Hočam. Prvi postanek je bil že na Zgornji Polskavi, mama je pripravila paket zelenjave z vrta. Naslednja postaja v Slovenski Bistrici. Kava s prijateljico, ki je proti istemu cilju krenila tri ure kasneje (in tja prišla dve uri pred nama).

V klanec in ovinek
In po stari cesti skozi Bistrico proti Slovenskim Konjicam. Ob izvozu iz mesta najprej spust po klancu in mimo povsem drugačne okolice, kot je bila pred tremi ali štirimi desetletji. Zdaj so na levi in desni trgovine, prej ni bilo tam ničesar. Ovinkasta cesta in malo naprej znani vzpon na Vrhole. Na vrhu hriba je še vedno gostilna, v časih, ko še ni bilo avtoceste, je bil tu običajno prvi postanek. Oče je spil bolj redek špricar, mama sok, otroci pa malinovec. In dobre kremne rezine so imeli.

Gremo naprej, proti Slovenskim Konjicam. Cesta je še vedno ovinkasta, a obnovljena, zdi se širša. Skoraj nič prometa, o tovornjakih ni ne duha ne sluha. Na levi se tu in tam vidi avtocesta. V Konjice se pripeljeva po novi cesti, skozi mestno krožišče, niti sledu več o običajni ozki prometnici, po kateri so se dolgo nazaj vile kolone proti Celju.

In ker se nama nikamor ne mudi, prekineva tradicijo in namesto zgolj vožnje skozi mesto zavijeva proti Griču. Na vrhu hriba, nad vinogradi, v gosti senci, se prileže kozarec vina (za sovoznico) in kole. Na poti nazaj še postanek v vinski kleti, potem pa naprej, proti Celju.

V Stranicah pri Frankolovem postanek pri spomeniku in poklon žrtvam zločina, ki ga je storil nemški okupator: zaradi smrti visokega funkcionarja na Celjskem so nacisti na jablane ob cesti 12. februarja 1945 obesili sto Slovencev, med njimi so bili tudi ranjenci.

Pot do Celja hitro mineva. Prometa skoraj ni, nekoliko več ga je le tik pred Celjem. A pozor, smerokazi! Treba bo zadeti pravo pot, mimo avtoceste. Tudi skozi Celje je promet povsem drugačen kot takrat, ko mimo grofovskega mesta še ni vodila avtocesta. A je šlo, v prvo nama uspe.

Savinjska dolina in hmelj

 

Golaž, vampi in krofi
Znova oživijo spomini. Iz Celja proti Žalcu in naprej proti Vranskemu. Med nasadi hmelja. Ponekod je zeleno zlato Savinjske doline že visoko ovito okoli žice, ponekod komaj kak meter od tal. Hiše ob cesti in okolje, vse lepo urejeno. Cesta se počasi vije, kot malce lena kača, brez ostrih zavojev in vzponov. Na desni se zapeljeva mimo Štormana, tako smo včasih rekli gostilni, ki je pred okoli 20 leti veljala za mesto, na katerem se je na poti z morja ali na morje veljalo ustaviti. Tokrat sva peljala mimo, ustaviti sva se nameravala pri še eni legendi ob stari cesti. Pri Šoferski mamici. Blizu Vranskega in blizu prvega odcepa proti Kamniku, kamor smo zavili, če smo se med vožnjo proti Ljubljani želeli izogniti gneči pred Ljubljano. Ali vzponu na Trojanah. Zavijeva z glavne ceste in se zapeljeva do gostilne. Še vedno visi napis Pri šoferski mamici, še vedno imajo golaž in vampe "po mamičino", pa jih naročimo. Pravšnja malica že v času kosila.

 Potem Trojane in krofi. Še prej gostilna Potrbin, pod klancem. Še pravi čas se odločiva, da se na Trojanah vendarle ustaviva. To je obvezna postaja med vožnjo v obe smeri. Če že ni časa za kavo ali malico, za krof ga je vedno. Dva krofa v vrečko, na srečo ni bilo gneče, in gremo počasi naprej. No, ne tako zelo počasi, med 90 in 100 kilometri na uro smo vozili. S spuščenimi šipami, da je ravno prav pihljalo. In z željo, da bi najin avtek vzdržal.

Spust po trojanskem klancu. Pot na Trojane in z njih je najbolj ostala v spominu, ta odsek avtoceste so najbolj dolgo gradili, predvsem zaradi predorov. Med potjo pa razmišljam, kakšna stara cesta neki. Saj je večinoma kot nova. Nova plast asfalta, vidne oznake, zelo redek promet, nobenih tovornjakov. In nagledaš se zelenja okoli sebe, lepo urejenih hiš in obdelane zemlje in še enkrat ugotoviš, kako lepa je ta naša dežela. Pa niti do Ljubljane nismo prišli.

 

Tu smo, na poti na morje in nazaj, ko avtocesta do Ljubljane še ni bila končana, kupovali kekse

 

Za vlačilcem
V Ljubljani se zgodi nenačrtovano. Zgrešim znak za Črnuče (jaz seveda, voznik ne gleda smerokazov), in se v mesto zapeljeva skozi krožišče v Tomačevem. A v Bežigradu zavijeva z obvoznice in po nekaj ovinkih sva že na Tržaški. In po stari cesti proti Vrhniki. Vzporedno z avtocesto. Le da po njej avtomobili brzijo, midva pa počasi, s 60 km/h, za vlačilcem, ki se je kar naenkrat znašel pred nama. Tako kot včasih, me prešine. Le da jih je bilo veliko več in še bolj počasni so bili, sploh na vzponih.

Kmalu za Vrhniko oživijo spomini na serpentine. Cesta se začne vzpenjati, ovinki si sledijo drug za drugim. A cesta ni več tako ozka kot pred desetletji, niti tovornjakov ni. Tu in tam kak avto, nasproti večkrat pripeljejo motoristi. Nič ni lepšega kot zmerna vožnja po ovinkastih cestah!

Skozi Istro po regionalki, raje kot po avtocesti. V Sočergi se nikdar ne čaka na prehod meje.

 

Mirna, zmerna vožnja proti Postojni. Nikakršne nervoze zaradi prometa, le tu in tam pogled v vzvratno ogledalo, ali je za nama kak avto, ki bi naju rad prehitel. Zrak je na Postojnskem že drugačen. Bolj rezek, oster. Ali pa se mi tak samo zdi, zaradi pokrajine? In tiste slovite serpentine. Ovinek za ovinkom, vzpon za vzponom. Oživi spomin, kako ponosen je bil oče, ko je od znancev izvedel, kako po stranski cesti zaobiti večji del ovinkastega vzpona in se tik pod vrhom vriniti na glavno cesto. Saj ni bilo hudo, vedno je kaka dobra duša za volanom nakazala, da te bo spustila predse.

Nanos z drugega zornega kota kot med vožnjo po avtocesti.

 

Še serpentine navzdol in vožnja po rahlo valovitem terenu, proti Kozini. Hja, včasih smo peljali kar naravnost, skozi čisto navadno križišče. Zdaj pa je tam množica krožišč, bencinskih črpalk in nakupovalnih centrov. En napačen zavoj v krožišču, potem privzdignjene obrvi in vprašanje, ali sva na pravi poti. Preden sva karkoli rekla, sva že bila v Italiji. Če ne bi bilo table, sploh ne bi vedela, da sva prečkala mejo. In kdo ve kam bi prispela.

Bilo je tudi nekaj povišanih tonov. "Za vraga, kaj ne gledaš cestnih smerokazov," se obregnem proti šoferju, ta pa dobrotljivo: "Pa poglej, kam vse te peljem na poti na morje, celo v Italijo." Bodi zdaj jezen, kdor more. Tisto, da ne more istočasno voziti in gledati smerokazov, ker za to da ima sovoznico, je dodal nekoliko kasneje.

Pogled na čudovit viadukt, s stare ceste. Spomini na kolone pri vzponu na Črni kal so kar privreli. A na tokratni poti jih ni bilo. Seveda, avtocesta.

 

Vidim morje!
Znan razcep - malo v desno proti Novi Gorici, bolj na levo proti Senožečam (hm, o Kozini sem zapisala pred senožečami, a je šlo pač v kontekst).  Spet nekaj znanih vzponov in spustov, gostilna ob dolgem drevoredu in potem ob ostrem ovinku v Senožečah. A gremo kar dalje, proti Črnemu Kalu. Na vrhu katerega smo se, preden je bila končana avtocesta, otroci dolga leta razveseljevali prvega pogleda na morje. Skorajda smo si že rokavčke nadeli, ko smo v daljavi zagledali modro gladino.

Na stari cesti na Črni Kal le tu in tam kak avto. Pogled na enega najlepših viaduktov. Saj naslednjič bomo peljali po njem, pomislim. Že smo pri odcepu proti slovenskemu delu Istre. Vožnja do prehoda v Sočergi, zmogli bi jo z zaprtimi očmi. Večinoma se namreč proti Pulju peljemo po tej cesti, na Sočergi ni nikdar velike gneče. Tako je tudi tokrat. Pet, morda deset vozil, manj kot pet minut čakamo. Malo za Gračiščem se ob cesti ustaviva. Odvijem folijo in nanjo naložim kose pečenega piščanca. Odprem kozarec kumaric, nalomim kruh. Malica. In spet spomini: stara cesta in pohana kura.

Obvezna popotniška malica našega otroštva - pohana kura in kisle kumarice. Manjkajo trdo kuhana jajca, je pa zato paradižnik. Včasih je bila še gavrilović pašteta, v vročini skorajda tekoča ...

 

Smer Buzet. Še vedno cesta, ki bi jo zmogli miže. A v Buzetu spet zadrega. Ali vemo, po kateri cesti do Lupoglava? Kako iz Lupoglava proti Cerovljam, kot smo se vozili včasih, ko pa so znaki samo za smer proti avtocesti? Seveda zgrešiva pravo cesto in v iskanju zaideva tako zelo, da je padlo tudi nekaj kletvic. Kdo neki je kriv, da sva se znašla na istrskem brezpotju, na cesti, po kateri je še polek komaj peljal? "Ne jezi se," mirim voznika, ki je preklinjal, ker se je bal, da bova tako dolgo krožila po Istri, da se bo stemnilo. "Spoznavajmo svet in domovino. Vsaka cesta nekam pelje, tudi ta," se skušam pošaliti.

Vsaka cesta, še tako ozka,nekam pelje. Tudi ta naju je pripeljalal do glavne.

 

Osem ur do Premanture
Zgrešiva še en odcep in namesto po stari cesti proti Cerovljam se znajdeva na cesti. Na avtocestnem kraku od Reke proti Pazinu. Pa greva, ni druge izbire. A v Pazinu takoj z avtoceste. In spet po poti, ki se lenobno vije med istrskimi kraji.

Na poti proti Puli.  Čudovite istrske vasice.

 

Tu in tam kak avto, ob cesti pa nizki vinogradi in novi nasadi oljk. Kmalu se v daljavi pokaže visok stolp, Vodnjan. Znak, da smo že zelo blizu Pulja. Tudi na izhodu iz Vodnjana ogromno krožišče, potem pa skoraj ravna cesta do Pulja. Po obvoznici še do 12 kilometrov oddaljene Premanture in pot spominov je sklenjena. Z ugotovitvijo, da hitenje res ni potrebno. Čeprav je pot nekoliko daljša, 388 kilometrov, namesto 355, in seveda dlje traja. Z vsemi postanki skoraj osem ur. Pa kaj, saj smo na dopustu!

 

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

Hinka  

kuha že od: 20.4.2017

Št. objav: 45

Objavljeno 11.9.2017 ob 21:48

Potovanje moje mladosti. Bravo za čudovit potopis.

mamamia  

kuha že od: 9.11.2004

Št. objav: 15382

Objavljeno 12.9.2017 ob 9:19

Ja, res, potovanja naše mladosti oziroma celo otroštva.

hedonist  

kuha že od: 26.6.2008

Št. objav: 4767

Objavljeno 12.9.2017 ob 9:21

Napisano v tvoji maniri Mamamia, čestitka :)

Mygrace

kuha že od: 18.9.2011

Št. objav: 6506

Objavljeno 12.9.2017 ob 9:24

Bravo in se ekrat bravo!! Po tem scenariju bi jaz film posnela

Trixi  

kuha že od: 23.9.2003

Št. objav: 12655

Objavljeno 6.11.2017 ob 11:43

Bravo mamamia! Mi gremo še zdaj kdaj pa kdaj po starih cestah! Veliko je za videti!

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 3647

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?NENA58
MOJ vrttedyka
Kaj danes za zajtrkŠpelais
malo za hecrajko0028
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti