Riž je edina hrana za prebivalce Nepala, saj je poceni in ga jedo za kosilo in večerjo.

Nasadi riža, slikani s sosednjega hriba (na ta račun je bila šala, prideš domov iz trgovine in ugotoviš, da si pozabil nekaj pomembnega kupiti - groza).

Še ena slika, kjer se lepo vidi, da so posekali večino dreves in si naredili police ter posadili riž.

Nasadi riža.

Riž. In moram povedati, da tako dobrega in kvalitetnega riža še nisem nikjer jedla!!!

Čas spravljanja žitarice (nisem pa uspela ugotoviti katere) - saj za riž nisem nikjer videla napeljanih cevi za vodo.

Ulice Kathmanduja, kjer kar na kolesu prodajajo sadje, ki je uvoženo iz Indije in fenomenalnega okusa.

Na ulici ti pripravijo njihov kruh imenovan "čapati", narejen samo iz moke in vode in mora biti zelo tanek (kot palačinka).

Tržnica na poti iz Kathmanduja v Pokharo.

Prodaja začimb kar na ulici (za nakup le - teh nisem zbrala poguma, raje sem v trgovini kupila pakirane v škatlah).

Priprava njihovih prigrizkov (kot pri nas postajališče Tepanje).

Prigrizki.

Tibetanski kruh čaka na vroče olje.

Tibetanski kruh v nižinah.

Tibetanski kruh (višje greš, bolj dober je ta kruh - pri nas bi ga lahko primerjali s flancati, samo ni tako sladek).

Nepalska kuhinja z gospodinjo.

Kuhinja (če ste pozorni, vidite, da so vsi lonci od zunaj črni). Po vsaki uporabi ga umijejo in ga potem pred naslednjo uporabo namažejo s pepelom. To je njihova zaščita pred ognjem, da so dlje časa obstojni. Ker ni druge kurjave, se med kuhanjem hodijo gret na drugo stran, kjer je narejena klop, na katero se usedejo po turško ter se pogrejejo.

Kuhinja. Malce se celo vidi, kako sem se lahko grela in obenem učila kuhati.

Priprava "spring roll": poparjeno zelenjavo in začimbe zaviješ na pečen "čapati".

S preostalo maso se namažejo robovi in zvijejo, da v vročem olju vse skupaj ne razpade.

Zadnji zavoj pri "rolcah".

"Spring rolles" položiš v vroče olje in ocvreš.

Priprava njihove jedi MoMo z zelenjavo (pri nas bi lahko to jed primerjali s tortelini).

MoMo se delajo na pari. Spodaj je vrela voda, nad to se postavi cedilo in napolni z MoMoti in potem daš gor pokrovko in kuhaš približno 20 minut, saj je pred tem zelenjava že poparjena in če jih delaš z mesom, je tudi že prej popečeno na olju.

MoMo na krožniku (in priloga ketchup) saj mi brez vsega niso šli po grlu.

Dal Bhat - nacionalna jed, sestavljena je iz lečine juhe, riža in zelenjave. Vedno višje greš v hribe, vedno boljša je ta jed in v nobeni koči ni enako pripravljena. Vedno dobiš riž in lečino juho, za priloge pa so kuhan krompir z blitvo ali paradižnikova omaka ali pekoča paprika itd... Zanimivo pri tej jedi je, da plačaš eno porcijo, poješ pa lahko kolikor hočeš oz. "repete" do onemoglosti.

Večinoma smo jedli špagete s paradižnikom ali različno zelenjavo in na sredini krompirček, pasiran s sirom.

Ha, ha, ha, to pa je bila šala večera, saj si je nizozemski kolega v hribih naročil pizzo in smo za šalo to slikali.

1. novembra sem z njimi praznovala tudi njihovo novo leto. Rečejo mu tudi Diwali - festival luči.

Tako tudi pri njih hodijo otroci voščit od vrat do vrat kot v Sloveniji.

Najina zadnja večerja ob slovesu starega leta v novo (po njihovem štetju, seveda). Sama sem zaključila z njihovo nacionalno jedjo MoMo ter makaroni s sirom, kot priloga pa je bil vedno česnov kruh z malo zelenjave.

V Nepalu so znani po vezenju. S kolikšno natančnostjo so vezli majice Kulinarične Slovenije... V Sloveniji so zdaj trije taki unikati. Dve na uredništvu in ena pri meni :-)