Kako smo nekdaj počitnikovali

blog: razmišljanja / o življenju, avtor: vid 

Počitnikovanje moje družine pred drugo svetovno vojno na Uskovnici blizu Pokljuke.

Ko danes poslušam staro in mlado, ki se pogovarjajo o počitnikovanju na Hrvaški obali ali poletih v Grčijo, Turčijo ali Tunis in še marsikam drugam, se nehote spomnim svojega počitnikovanja, ko sem bil še otrok.

Moj oče in mati nista bila reveža, bila sta učitelja, kljub temu pa so bile takratne počitnice povsem drugačne od današnjih. Ko je učitelj vprašal razred, kdo gre na počitnice, so samo trije ali štirje dvignili roko. Med njimi tudi jaz. Ko pa je vprašal, kdo je že bil na morju, je dvignil roko le en učenec in pojasnil, da ima v Sušaku strica, ki ga je vzel k sebi.

Moja družina je hodila na počitnice v planine, največkrat na Uskovnico, včasih pa tudi drugam, npr. v Luže ali Gorjuše. Opremo smo si naložili v nahrbtnike in se podali z lojtrskim vozom na Pokljuko, od tam pa peš na Uskovnico. Pot je bila dolga, hodili smo več kot dve uri, preden smo dosegli kočo. Nekoč sva s sestro Alenko zašla, ker sva bila zadnja v vrsti in sva krenila po napačni poti naprej. Hodila sva dve uri in tedaj nama je bilo jasno, da sva na napačni poti. Sedla sva na hlod ob poti in čakala pomoč. Čez kako uro je prišel starejši brat Smiljan in povedal, da so ga poslali naju iskat. Pošteno naju je ozmerjal in ukazal, da ne smeva zapuščati kolone, v kateri sta bila starša, brat, bratranec in tri sestre, včasih pa se nam je pridružila služkinja Marjanca.

Na Uskovnici smo se namestili v planšarijo, h kateri je sodila hiška s kuhinjo in sobico, za njo pa je bil hlev s senikom »v nadstropju«. Starši, mlajša sestrica in jaz smo se natlačili v sobo, drugi pa so se namestili v seniku, kjer so se zvečer zavili v odejo in zarili v seno. Na planšariji ni bilo elektrike, vodo smo dvigovali s čebrom iz vodnjaka z deževnico. Zvečer smo prižgali petrolejke, tako da nismo bili v čisti temi. Šibka svetloba je risala sence po stenah, kar se mi je zdelo strašljivo in zelo skrivnostno. Pozno popoldne so se vrnile tri krave iz paše. Odprli smo jim zunanja vrata, nakar so odšle v hlev in prežvekovale. Ni mi šlo v glavo, kaj jedo, ne da bi grizle travo. Brat mi je pojasnil, da jedo svoje pljunke. Ker so bile še junice, jih nismo molzli. Jaz sem poskušal, a me je brcnila, da sem zletel v govno. 

 

Najbolj nenavadno pa je bilo kuhanje.  Namesto štedilnika smo imeli kak meter visoko zidano ognjišče. Brat je nabral dračje, oče pa zakuril ogenj. Mati je položila na žerjavico lonec z vodo, v kateri je kuhala ali pa smo se v njej umivali. Jedi so bile enostavne, največkrat enolončnice z zeljem, fižolom, ješprenom in krompirjem. Tega smo pekli tudi v žerjavici. Gomolje smo zakopali vanjo in ko so postali črni, smo vedeli, da je pečen. Nekoč nam je planšar prinesel iz Bohinja koruzne storže, ki smo jih spekli zraven krompirja. Če pa je bilo prehladno, smo segreli opeko, jo zavili in položili pod odejo. Na Uskovnici je raslo veliko rdečih gozdnih jagod, borovnic in brusnic. Mi smo jih nabirali in včasih prodali turistom. Oče in  brat pa sta nabirala  jurčke in lisičke. Brusnice smo nesli domov, kjer je mati naredila brusnično marmelado in jo dodajala pečenkam.  Vsak večer je šla sestra Ančica v neko oddaljeno planšarijo po mleko. Enkrat smo kupili tudi sir. Zjutraj je mati skuhala žgance ali polento, ki smo ju pojedli z mlekom. 

Kuhinja je bila črna, kar pomeni, da so bile stene prevlečene z dimnim katranom. Ker ni bilo dimnika, smo pustili vrata odprta, da je veter prezračil prostor. Ko je mati kuhala, se je dušila v dimu in silovito kašljala. Kuhala je surov fižol, kar je trajalo dolge ure, in ga nakuhala za ves teden.  Jedli smo pri grobi leseni mizi pred vrati. Največkrat smo jedli iz ene sklede in otroci smo pohiteli, da jo kdo od nas ne poje prej. 

Na stranišče smo hodili kar za grm: ženske so imele svojega in moški svojega. Kasneje je planšar naredil stranišče  na  štrbunk in potem smo samo še štrbunkali. To stranišče pa je smrdelo.

Kljub tem mizernim pogojem smo bili veseli in zadovoljni. Morda so bile to celo moje najlepše počitnice.  Ure in ure smo se podili po travniku, nabirali in sušili arniko za čaj, včasih pa kislico za špinačo. Ko smo zapustili planino, nam je bilo žal.

Takrat na Uskovnici še ni bilo veliko počitnikarjev. Včasih je šel mimo kak planinec in nadaljeval pot na Tosec, Viševnik ali Triglav. Tudi moja družina je šla na Triglav, a ker sva bila premajhna, so mene in sestro pustili pri materi na Uskovnici. Glasno sva protestirala, a ni pomagalo.

»Ko bosta večja, bosta še velikokrat šla na Triglav,« naju je podučil oče. Obljubil je, da naju bo vzel na Viševnik, a ni držal besede.

Sestrica je čez nekaj let umrla, jaz pa sem šel enajstkrat na Triglav.

Pred nekaj leti sem šel ponovno na Uskovnico. Na njej je bilo polno dobro zidanih hiš (vikendov), med njimi pa so bile ceste, kamor si prišel z avtom. Po dolgem iskanju sem našel našo planšarijo. Toda bila je preurejena in s prizidkom, na podstrešju pa je bila soba za turiste. Hiša je imela elektriko in vodovod. Planšar je bil isti, le mnogo starejši. Ni se nas spomnil, a nas je bil vesel. Meni in ženi je razlagal: »Vsako leto imam turiste, izdelujem sir, kisam mleko in to prodajam po hišah. Kar dobro živim in ničesar mi ne manjka.«

Tako je segla civilizacija tudi na Uskovnico in bilo mi je žal.

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

zeta  

kuha že od: 21.5.2009

Št. objav: 1353

Objavljeno 8.8.2011 ob 8:42

Lepi spomini iz otroštva. Tudi jaz se vedno pogosteje spogledujem z njimi in takrat mi je prijetno pri duši. Vaši, gospod Vid, segajo še dlje nazaj zato je lepo, da jih delite z nami. Prijetno in zanimivo branje.

Sem prepričana, da je dogodkov iz otroškega in mladostnškega obdobja v obilju in jih boste tudi v bodoče radi delili z nami. Hvala

anaeva  

kuha že od: 14.11.2007

Št. objav: 1742

Objavljeno 8.8.2011 ob 12:11

Vid,sama sem bila na Uskovnici med zadnjo vojno.Sama sem šla peš gor iz Češnjic.Je bila tudi kar dolga.

Je bilo tudi takrat še vse bolj natur.

Letos pa sem šla iz Pokljuke in sem res razočarana.Že na Pokljuki je en sam beton in asvalt.Me je kar minilo iti dalje.

In na Uskovnici se je razočaranje samo še stopnjevalo.Kaj vse človek ne naredi zaradi zaradi lakomnosti po denarju.

lp

anamarija1  

kuha že od: 19.8.2005

Št. objav: 5381

Objavljeno 15.8.2011 ob 18:18

Uživam v branju vaših blogov. Želim si, da bi jih še veliko pisal!

lp!

neznan uporabnik

Objavljeno 28.8.2011 ob 13:08

Dragi Vid, eden imed najbolših blogov. Kar tako dalje. Sem prevzet. Tudi s tistim o praznovanju. Prekrasno in v današnjih časih zelo močan presežek. Ker je tako preprosto, iskreno.

Veliko lepih dni še.

Multivitamin

katrin11  

kuha že od: 3.1.2010

Št. objav: 2340

Objavljeno 13.3.2012 ob 2:58

Zanimivo branje! Na misel mi je prišlo počitnikovanje mojih otrok. Zidali smo hišo, vanjo smo se vselili, ko je bila narejena na pol in vsak dinar je šel v hišo. Otroci pa so imeli prvi spis v vsakem razredu: Moje počitnice.

Iz tistih spisov se je dalo razbrati, kako premožni so starši, iz kakšnega okolja otrok izhaja. Zaradi tistega spisa smo potem hodili vsake počitnice na enodnevne izlete v Avstrijo in Italijo. Za kaj več denarja ni bilo, otrokom pa ni bilo treba napisati: bili smo doma cele počitnice.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
malo za hecsijasaja
Kaj danes za zajtrkMajda Marianne
MOJ vrtmalaga
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti